Lekarna Pri kroni, danes Lekarna Mirje, je bila šesta ljubljanska lekarna in zadnja, ki so jo odprli pred prvo svetovno vojno. Koncesijo zanjo je leta 1905 prejel na Dunaju izobraženi magister farmacije Andrej Bohinc, ki je lekarno leto pozneje odprl na Rimski cesti. Po njegovi smrti je z lekarniško dejavnostjo nadaljevala njegova vdova (lekarno je strokovno vodil Janko Koritzky), ki je leta 1930 lekarno preselila v novo stavbo na drugi strani ulice, v kateri domuje še danes. Vodenje lekarne je po smrti očeta leta 1940 prevzel njegov sin Pavle, ki je moral po vojni lekarno prodati. Ustanovljena je bila državna lekarna Mirje, ki se je konec sedemdesetih let pridružila Lekarni Ljubljana. Pavle Bohinc je pozneje premoženje, do katerega je bil upravičen v procesu denacionalizacije, zapustil Fakulteti za farmacijo – tam je kot redni profesor predaval do leta 1981 – z namenom, da v njej izvaja študijsko in raziskovalno dejavnost. Lekarniško dejavnost pa je še naprej opravljala Lekarna Ljubljana. Lekarna je delovala do leta 2011, obnovili, restavrirali in znova odprli pa so jo leta 2018.

Do začetka prve svetovne vojne je mesto leta 1906 dobilo še šesto lekarno Pri kroni (današnja Lekarna Mirje), ki jo je odprl Andrej Bohinc. Lekarniški posel je v tem obdobju cvetel, lekarnarji so imeli velik promet in visoke dohodke, deželna vlada je leta 1908 za lekarne uvedla nedeljski počitek.

Z začetkom vojne se je življenje v mestu spremenilo. Pomanjkanje osnovnih živil je povzročilo draginjo, razmahnila se je črna borza in že ob prvem mobilizacijskem valu so na bojišča vpoklicali kar šest ljubljanskih lekarnarjev. Zaradi okrnjenih delovnih moči in vstopa Italije v vojno lekarne niso zmogle več oskrbovati prebivalcev, beguncev in prenapolnjenih bolnišnic, ob tem pa izdelovati še zdravila v recepturi, laboratoriju in voditi knjige. Mestne oblasti so zato za lekarne uvedle nekatere olajšave: skrajšanje delovnega časa in dnevnega obratovanja ter zmanjšanje števila tistih lekarn, ki so opravljale nočna in nedeljska dežurstva.

O vpetosti lekarnarjev v lokalno okolje govori tudi življenje ustanovitelja Lekarne Logatec Janeza Kristana, ki je leta 1927 zaprosil za podelitev lekarniške koncesije in odprtje nove javne lekarne v Dolenjem Logatcu. Odprtje lekarne so podpirale lokalne oblasti in celo ljubljanski lekarnarski gremij v Ljubljani, nasprotovali pa so mu lekarnar na Vrhniki, okrožni zdravnik in sanitetni referent v Logatcu. Kristan je lekarno odprl leta 1928 poleg železniške postaje, leta 1939 pa jo je preselil v novo hišo v Dolenjem Logatcu. Leta 1949 je bila lekarna nacionalizirana. Od leta 1968 je poslovala kot Lekarna Vrhnika, d. e. Logatec. Aprila 1983 se je Lekarna Vrhnika z vsemi enotami združila v zavod Lekarna Ljubljana. V spomin na Kristanovo lekarno je danes v sklopu Lekarne Logatec urejena lekarniška zbirka z okoli 480 predmeti kulturne dediščine.

Lekarna Pri zlatem enorogu, Mestni trg, 1783. Lekarnar Trnkoczy.

Lekarna Pri angelu, Dunajska cesta, 1873. Lekarnar Gabrijel Piccoli.

Deželna lekarna Pri Mariji Pomagaj, Mestni trg, okoli 1896 jo Milivoj Leustek preseli na Resljevo cesto.

Lekarna Pri zlatem jelenu, Marijin, nato Prešernov trg, 1905 (letnica označuje selitev lekarne v novo poslopje). Lekarnar Josip Mayr ml., od 1909 Rihard Sušnik.

Lekarna Pri kroni, Rimska cesta, 1906. Lekarnar Andrej Bohinc.

Lekarna Pri Sv. Petru, večkrat menja lokacijo, 1921. Lekarnar Anton Ustar.

Lekarna Pri Sv. Roku, v Spodnji Šiški, 1922. Lekarnar Ivan Jošt, nato Slavko Hočevar.

Lekarna Bakarčič, Karlovška cesta, nato Sv. Jakoba trg, 1922. Lekarnar Gvido Bakarčič.

Lekarna Ramor, Miklošičeva cesta, 1922. Lekarnar Rudolf Ramor.

Lekarna Kuralt, Gosposvetska cesta, 1923. Lekarnarja Franc Kuralt, nato Dionizija Klanjšček Dev.

Lekarna Leon Bahovec, 1924. Lekarnar Leon Bahovec kupi lekarno na Jurčičevem trgu in jo preseli na Kongresni trg.

* Lekarna Dr. St. Kmet, Dunajska cesta, 1930. Lekarnar dr. Stanko Kmet.

* Lekarna Vič, 1932. Lekarnarica Nada Komotar.

* Lekarna Pri Sv. Vidu, Šentvid, 1933. Lekarnar Josip Oblak.

* Lekarna Pri Sv. Cirilu in Metodu, Moste, 1933. Lekarnar Ciril Gartus.

* Lekarna Pri Sv. Ani, Trubarjeva cesta, 1937. Lekarnar Robert Murmayer.

* Lekarna Igor Kraut, Devica Marija v Polju, 1938. Lekarnar Igor Kraut.

 

* Lekarne ustanovljene po letu 1928

Študij farmacije je bil možen na Dunaju, v Gradcu in Pragi, v Kraljevini Jugoslaviji so študirali v Zagrebu. Študij je bil povezan z visokimi stroški. Na gremij je bilo naslovljenih veliko prošenj za podporo. »Tu nas (Slovence, op. p.) ignorirajo,« je zapisal eden od prosilcev,ki je študiral v Gradcu. Gremij je za podporo posameznikom namenjal 100 kron s pogojem, da po končanem študiju »kondicionirajo«, se zaposlijo na Kranjskem. Z ustanovitvijo univerze v Ljubljani leta 1919 so si prizadevali za študij farmacije, vendar je bilo treba za izvajanje celovitega študija počakati vse do leta 1960. Nada Komotar je bila prva ženska magistrica farmacije, ki ji je uspelo odpreti lastno lekarno v Ljubljani. Poklic lekarnarja je bil v času pred drugo svetovno vojno izrazito moški. Študirala je v Gradcu in kot asistentka delala pri lekarnarju Piccoliju do leta 1932, ko je odprla svojo lekarno na Viču. Na začetku kariere se je srečevala z denarnimi težavami, a ji je lekarno uspelo obdržati.

S koncem prve svetovne vojne in oblikovanjem nove države težav za ljubljanske lekarnarje še ni bilo konec. Še vedno je primanjkovalo osnovnih sestavin in zdravil, njihova cena pa je bila zaradi carin visoka. V mestu so se pojavile prve veledrogerije, drogerije na drobno in trgovine, ki so prodajale zdravila in specialitete,in s tem lekarnarjem napovedovale hudo konkurenco. Upravni odbor gremija je moral reševati skupne naloge vseh jugoslovanskih sekcij, lekarniški zakon so usklajevali in sprejemali več kot desetletje, enotno jugoslovansko farmakopejo, Pharmacopoea Jugoslavica, pa so sprejeli šele leta 1933. Nove lekarne, ki so nastale v obdobju med obema vojnama, sicer pričajo o razcvetu lekarništva in blagostanju lekarnarjev, vendar je velika gospodarska kriza, ki je v začetku 30. let zajela tudi Evropo, povzročila upad prometa v večini ljubljanskih lekarn, ki so le s težavo izpolnjevale svoje obveznosti.

Drogerije, trgovine in parfumerije so pogosto nezakonito in tudi po nižjih cenah prodajale zdravila in specialitete,ki so jih lahko prodajale le lekarne, zato je lekarniški gremij mestni fizikat zaprosil, naj odredi strogo revizijo vseh ljubljanskih drogerij, zapleni vsa zdravila in kršiteljem naloži visoke denarne kazni z grožnjo odvzema koncesij v primeru ponovnega prestopka.

Spremembam, ki jih je v življenje Ljubljančanov prinesla okupacija (1941–1945), so se morali prilagoditi tudi lekarnarji, saj je oblast omejila nekatera živila, kot so sladkor, mast, olje in alkohol, ki so jih kot osnovne sestavine lekarne nujno potrebovale za izdelavo magistralnih zdravil in specialitet. Mesečni kontingent alkohola, ki je leta 1944 znašal dva do tri kilograme (v mirnem času od 10 do 80 kilogramov), ni zadostoval niti za izdelavo najnujnejših zdravil. Pod strogim nadzorom delitve in porabe so bili še bencin, glicerin, vazelin, saharin, soli, sanitetni material, vžigalice, mila, petrolej in kurivo. Proti koncu vojne je primanjkovalo tudi lekarniških posod, kar je še dodatno ogrožalo dobavo zdravil, vsesplošne omejitve pa so se odražale tudi na zdravstvenem stanju Ljubljančanov.

Galenski laboratorij za maloserijsko proizvodnjo zdravil deluje v tedaj prenovljenih kletnih prostorih Centralne lekarne.